30. oktober 2018

Galerija Epeka

 

Vljudno vas vabimo, da v torek, 30. 10. 2018, ob 19. uri obiščete otvoritev razstave Ane Pečar – Pogledi prednikov.

Delo Ane Pečar sta v minulih letih močno zaznamovali dve težnji. Prva zajema raziskovanja, vezana na razpršene in pogosto pozabljene ali zamolčane ostaline staroverskih prepričanj. Te raziskuje predvsem v Posočju, kjer so bili staroverski običaji med nekaterimi prebivalci teh odročnih krajev še vedno živi vse do uničenja svetovne vojne. Te običaje in ljudska izročila je na podlagi pričevanj in materialne zapuščine več desetletij zbiral Pavel Medvešček in jih šele pred kratkim objavil v knjižni obliki. Druga težnja se pogosto prepleta s prvo in zajema poetične vizualne meditacije o odnosu med (sodobnim) človekom in naravo ter prepadom, ki vse pogosteje zeva med njima. Pečar teh tem ne obravnava z distance, temveč se jim skuša kar se da približati in prekiniti ločnico med svojim življenjem ter umetniškimi in bivanjskimi vprašanji, ki prežemajo njeno delo. Preselila se je na redko poseljeno območje nad Sočo, kjer živi in ustvarja v pogojih, ki na nek način niso tako zelo oddaljeni od tistih pred prvo svetovno vojno. Tesno je vpeta v dihotomijo naravno-urbano — na eni strani biva v prvinskih pogojih in stopa v intimen dialog z naravo, na drugi strani pa jo še vedno vežejo silnice sodobne umetniške produkcije, ki zahtevajo prisotnost na sceni in pridobivanje sredstev, nujnih za ustvarjanje in preživetje.
Razstava Pogledi prednikov je presek avtoričinega opusa ki je nastajal v obdobju njenega premika iz mestnega okolja v odmaknjeno naravo. Dela se neposredno nanašajo na naravo in zunanjo resničnost, vendar na nobeni točki niso zgolj dokumentarna, temveč postanejo avtonomne slikovne stvaritve ustvarjene s fotografskimi sredstvi. Fotografije prikazujejo naravo v njeni prvobitnosti, so izpraznjene neposredne človeške, pravzaprav civilizacijske, prisotnosti, vendar kljub temu nikakor niso prazne. Na spretno kadriranih izsekih gozdov je pogosto zaznati nekakšen horror vacui surove narave, ki je še dodatno poudarjen z močnimi diagonalami in pogosto sploščenostjo slikovnega prostora. To poudarjajo koprene megle, ki zapirajo prostorske plane in ohranjajo le silhuete dreves v daljavi. Tovrstne krajine prikličejo spomine na romantično slikarstvo, ki je globoko zakoreninjeno v skupnem kulturnem spominu. Toda avtorica s popolno izločitvijo človeške figure in osredotočanjem na neoprijemljivost narave prekine to antropocentrično tradicijo. Večina del nima jasnega središča in gledalčev pogled izziva v beganje po slikovni površini ali pa v poskuse prodiranja skozi meglice. Na drugi strani tiste kompozicije, ki imajo jasno središče, vanj namesto človeške figure postavljajo z mahom preraslo kamenje. Tako je večina elementov, ki bi zagotavljali jasno narativno strukturo, odsotnih, obstane pa močan občutek, da se v zakritih delih mnogih fotografij nekaj premika. Skoraj, da nas iz nekaterih del opazuje nekaj skritega, kar pa vendarle obstaja.
S tem Pečar odpira vprašanja kompleksnosti človeškega odnosa do narave, ki ga je E. O. Wilson zajel v hipotezi o biofiliji — evolucijski tendenci ljudi, da iščejo stike z življenjem in življenju podobnimi procesi, kar pa hkrati ne izključuje prisotnosti biofobije, torej negativnih občutenj do določenih aspektov narave. Pečar v razstavljenih delih spretno uporablja vizualne pristope, s katerimi prikliče oba sklopa občutij. Kompozicije segajo od odprtih, ki gledalca z mehkimi linijami in relativno zračnostjo vabijo v slikovni prostor, do zaprtih in malodane grozečih, ki s temno barvno lestvico in vizualnimi pregradami prikličejo občutke nelagodja, povezanega z neznanim in nerazumljivim. Arne Næss, utemeljitelj globoke ekologije, je predvidel, da je potrebno določeno obdobje, da se človek ponovno navadi na naravni milje, od katerega smo se v stoletjih naglega razvoja kritično oddaljili, da se lahko ponovno razvije polna dovzetnost za naravo. Pečar je svoje življenje in umetniško ustvarjanje s skoraj popolnim odmikom iz modernistične sodobnosti prepletla do te mere, da je ponovno vzbudila percepcijo narave, ki je za večino ljudi, ki smo vpeti v sodobne življenjske sloge, skoraj nedosegljiva. Vendar ji prav to omogoča intuitiven vpogled v prvinski in kompleksen odnos med človekom in naravo, ki odseva tudi iz razstavljenih del. — Žiga Dobnikar

 

———————

Ana Pečar (1977) je mednarodno priznana video in intermedijska umetnica, v letih 2015 – 2017 predstavljena v številnih razstaviščih, med drugimi leta 2016 s samostojno razstavo v Kostanjeviški cerkvi Galerije Božidar Jakac in v Salonu Umetnostne galerije Maribor. 2016 je predavala na Univerzi v Bolzanu na Forumu o dolgu, 2015 pa na Forumu o družbeni neenakosti in umetnosti na Royal College of Art v Londonu.
V letih 2015 – 2017 sodeluje na številnih mednarodnih razstavah in festivalih, med njimi: Sram te bodi!, Galerija sodobne umetnosti Celje; Kiblix 2015, 2016; Risk change, Kibla; Spajalica, MSU Rijeka; Slovenski filmski festival; Epilog – prostor, telo in medij v prehajanju, Dvorec Novo Celje; Daleč, tako blizu, 25. bienale oblikovanja MAO Ljubljana.
Je prejemnica številnih štipendij, tudi štipendije Vlade Avstrijske Štajerske leta 2012, Leon Levy fundacije leta 2012, delovne štipendije Ministrstva za kulturo Slovenije leta 2012, štipendije Rosa Luxemburg Fundacije 2015 (Berlin) ter v letu 2017 s podporo Ministrstva za kulturo biva v ateljeju v Berlinu.

———————

Foto: Zarja Belina

———————

Galerija  Epeka, Koroška cesta 8, 2000 Maribor

Otvoritev razstave v torek, 30. oktobra 2018, ob 19. uri.

Razstava bo na ogled do 7. decembra 2018.

Galerija Epeka je odprta vsak delovnik od 14. do 18. ure. Izven delovnega časa po dogovoru: epeka@epeka.si.

Razstava je podprta s strani Mestne občine Maribor.