Gregor Pratneker: Pot, ki je vodila k reki

By ZD • 6 let nazaj

Mar
2018

13. april – 9. maj, 2018
Galerija Epeka

Vljudno vas vabimo v Galerijo Epeka na ogled razstave Gregorja Pratnekerja “Pot, ki je vodila k reki”.

Krajinsko slikarstvo, vsaj od točke, ko se je v zahodni umetnostni tradiciji krajina osvobodila svoje vloge kulise in ozadja, predstavlja enega izmed ključnih slikarskih motivov, ki umetniku omogočajo raziskovanje sveta, v katerem bivajo, ter predvsem svoje percepcije in odnosa do tega sveta. Tako motiv postaja na eni strani orodje, s katerim umetnik raziskuje relacijo (sodobnega) človeka do narave ter kontrast med kulturo in naturo, na drugi pa so tovrstna umetniška dela predvsem odsev avtorjeve “notranje krajine”. Na razstavi “Pot, ki je vodila k reki” so razstavljena Pratnekerjeva novejša dela, ki bi jih lahko razdelili na dva temeljna segmenta. Prvi vključuje poetične upodobitve narave, predvsem gozda in vodnih teles, v katerih se občasno pojavljajo tudi drobne, pogosto precej zabrisane človeške silhuete. Drugi, zastopan z deli manjših formatov, pa raziskuje položaj človeka v tem, kar je skozi stoletja razvoja postalo njegovo “naravno” okolje — v mestu. Pratnekerja umetnostni kritiki navadno povezujejo predvsem s postimpresionističnim slikarskim izročilom, tako v izbiri motivov kot tudi samem slikarskem slogu. Čeprav so bili v starejših delih postimpresionistični vzgibi nezamenljivo prisotni, so se na novejših delih ohranili predvsem v smislu izrazitih kontur in v barvni paleti, ki se pogosto bliža sintetistični maniri. Morebiti je najbolj zanimiv aspekt vzporejanja Pratnekerja s postimpresionistično tradicijo razmislek o razumevanju krajine in odnosu do upodobljene snovi. Zahodna (pred-impresionistična) tradicija je slonela na metodi “videnja narave” ne zgolj kot fizične danosti, temveč je nanjo gledala iz ikonografske perspektive in jo naslavljala skozi bolj ali manj kompleksne zgodovinske in socialne vidike. Pratneker se tovrstni historični perspektivi zavestno izogiba in se v nekem smislu skozi filter impresionistične in postimpresionistične tradicije bliža azijski obravnavi motiva. Kitajsko slikarsko izročilo, utemeljeno na filozofski in duhovni tradiciji daoizma, je namreč krajino dojemalo predvsem kot medij, ki omogoča izražanje duhovne introspekcije lastne prisotnosti v naravi, pri čemer je zunanja, realistična upodobitev narave kot take sekundarnega pomena.

Avtorjeve slike so sicer osnovane na fotografijah, ki služijo kot opora pri strukturiranju kompozicij in kot sidrišče za priklic spominov, občutij in misli, vendar Pratnekerjevo delo nikakor ni topografsko orientirano. Dokumentarno gradivo je izhodišče za slikarska raziskovanja, ki skozi spretno uporabo komplementarnih barv, toplo-hladnih kontrastov, lazurnega presevanja barvnih nanosov, intenzivnega kolorita in določene mere stilizacije na platnih ustvarjajo specifično avtorsko atmosfero. Ta niha med spokojnostjo, ki jo posameznik najde v naravi, in določeno mero romantične nostalgije za nečim, sicer nedefiniranim, kar smo z oddaljitvijo od narave izgubili. V krajinah so pogosto prisotne človeške figure, ki so močno stilizirane, največkrat osamljene in obrnjene proč od gledalca. Tako sicer služijo kot točka v slikarski kompoziciji, ki opazovalca vabi v dialog z delom, vendar same ta dialog na nekem nivoju zavračajo in tako izpostavljajo naravo samo kot ključno protagonistko. Figure so del pokrajine, harmonične celote in kot take simbol za odnos do naravnega sveta, ki se pogosto zdi izgubljen ali pa ga sploh ni bilo in je le del romantične nostalgije, mogoče prav skozi oddaljitev od narave.

Sorodno obravnavo človeških figur najdemo tudi na slikah, ki upodabljajo urbano okolje. Naslikane so ekonomično in stilizirano, njihovi obrazi so zabrisani ali pa jih v skoraj defenzivni gesti zakrivajo z dežniki. Čeprav so na urbanih delih figure redko upodobljene same, dajejo vtis osamljenosti in odtujenosti, ki je na krajinah ni čutiti. V pretežno zimskih vedutah so postavljene v nekakšno brez-prostorje, v katerem tavajoče hitijo v neznano, ali pa postopajo v manjših gručah in ne vzpostavljajo odnosa s tistimi, ki jih obkrožajo. Vzdušje okrepi tudi bolj zamolkla barvna paleta, ki ustvarja jasen kontrast živim, skoraj utripajočim barvam, s katerimi umetnik tvori krajine. Prav sopostavitev urbanih in naravnih del jasno predstavi avtorjevo poetiko in hrepenenje, ki je osnova za lirična in nekoliko melanholična dela.

—

Gregor Pratneker (1973) se je s slikarstvom začel ukvarjati v devetdesetih. Slika izključno v tehniki olje na platnu. Leta 2006 je diplomiral na Oddelku za likovno umetnost na Pedagoški fakulteti v Mariboru z diplomsko nalogo »Slikarske vedute Maribora« (Marjeta Ciglenečki, Anka Krašna). Med leti 2007 do 2012 je bil podiplomski študent na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je magistriral z nalogo »Abstrahiranje in deformacije oblik v mojem slikarstvu«. Imel je več samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval je tudi na številnih skupinskih razstavah ter na likovnih kolonijah. V letu 2013 je prejel nagrado Majskega salona ter nagrado Društva likovnih umetnikov Maribor. Leta 2014 je s svojo sliko »Zimsko jutro« prepričal žirijo na legendarnem Jesenskem salonu v Parizu. Leta 2015 je sodeloval na Salonu francoskih umetnikov v Grand Palais v Parizu, leta 2017 pa še na skupinski razstavi Projektna soba v galeriji Bruno Massa v New Yorku. Živi in ustvarja v Mariboru.

—

Galerija Epeka, Koroška cesta 8, 2000 Maribor

Otvoritev razstave v petek, 13. aprila 2018, ob 19. uri.

Razstava bo na ogled do 9. maja 2018.

Galerija Epeka je odprta vsak delovnik od 14. do 18. ure. Izven delovnega časa po dogovoru: epeka@epeka.si.

Kontakt avtorja: pratnekergregor@gmail.com