12. september, 2020
Maribor
V sodelovanju s Fotoklubom Maribor bo v okviru Festivala fotografije Maribor v Galeriji Epeka na ogled razstava “Nadaljujoče se neskončno začasno” (“Continuo infinito provvisorio”) Alessandra Ruzzierja.
V svojem opisu večletnega fotografskega in umetniškega projekta Alessandro Ruzzier začne s trditvijo, da ga je ta »vodil na kraj, kamor še ni stopila njegova noga« (Ruzzier, Continuo infinito provvisorio). Uporabil je star in splošno poznan rek, ki deluje nekako monumentalno, mogoče celo nekoliko dramatično, ne glede kdaj in kje je uporabljen. Stopiti, kamor še ni stopila noga, potovati v neznano se vsekakor sliši kot pustolovščina z romantičnim pridihom. To je vstop v svet, ki je doslej bil nekako nedotaknjen, zdaj so pa tam stopinje obiskovalca. Vendar ni zgolj ta svet izgubil nedolžnosti, tudi obiskovalca je spoznanje spremenilo, v njem zarisalo sledi, pustilo odtis izkušnje. Preko njega pa so odtisi prešli na tretje osebe, opazovalce od zunaj, virtualne obiskovalce, pa vseeno priče tistega, kar je. Umetnik je tu v funkciji vračanja. Saj se vrača iz svoje izkušnje s spoznanjem in o njem pripoveduje zgodbo v podobah. Ikone, simboli in odtisi njegove izkušnje zaživijo za nas skozi izmišljeno resničnost, skozi odsotnost in v prenesenem pomenu.
Kakor ostala rekla, tudi to, ki ga je uporabil Ruzzier, sporoča preko metafore in ne neposredno. Saj si najbrž ob njem nihče ne predstavlja, da bi umetnik dobesedno s svojo nogo kam stopil. No, kot fotograf se je moral premakniti, da je posnel fotografije, vendar v dobesednem pomenu so to bili njemu znani kraji. A vseeno je z njim avtor izrazil, ne samo svoje doživetje ob lastnem delu, temveč tudi enega od osnovnih postopkov k dešifriranju fotografske podobe. S tem pa nočem reči, da je sporočilo prispodobe samoumevno in da dobesedno branje ni mogoče. Pravzaprav se ponuja samo po sebi, mogoče je celo vsiljivo. Še posebno, ko gre za povezavo s fotografijo, ki se ji pripisuje izjemne sposobnosti realizma. Francois Soulage pravi, da je »doseganje realističnosti je vedno plod velikega miselnega napora, naj gre za znanost, umetnost ali fotografijo. Fotografija nam ne daje večjega števila podatkov, niti ne ponuja bližje slike resničnosti od jamske ali kubistične slike. Celo nasprotno, s pomočjo te prividne resničnosti, ki naj bi jo ponujala, fotografija pravzaprav prikriva mehanizme, s pomočjo katerih bi postala razumljiva … Verjeti, da so mehanična sredstva realistična, da lahko prenose resničnost, pomeni ne vedeti, da je realizem, kot tudi vsak drugi izum ljudskega duha, relativen, zgodovinsko pogojen in podrejen zamisli, ki jo ljudje gradijo o svetu in sebi« (Soulage, 2008, 78). Na podoben način mora biti bralec besedila tudi poučen o dogovoru te kulture, v nekem smislu iniciran vanjo, da lahko razume besedo za del fizičnega telesa, ki omogoča gibanje po fizičnem prostoru kot simbol za gibanje po duhovnem. Razumeti mora, da v piščevi stopinji ni zgolj naključen korak, temveč da telo služi kot orodje do spoznanja; v besedilu kot prispodoba, v življenju kot posoda. Ruzzier v raziskovalno-umetniškem delu Nadaljujoče se neskončno začasno jasno razume, da vesolje spoznava skozi podobe, od katerih nekatere prepozna v fotografijah, ki jih posname, ob čemer se zaveda, da »prinašajo s seboj iluzijo resnice« (Ruzzier, Continuo infinito provvisorio). Dokumentarnost fotografije, torej prikazovanje stvari, kakršne so, je lažna, je utvara. Gary Winogrand je nekje izjavil, da fotografira zato, da vidi, kako stvar izgleda, kar pomeni, da se je zavedal, da mu fotografija ne nosi stvari same po sebi, temveč zgolj njen izgled in da pove mogoče celo več o tem, kako je stvar fotografirana kot o stvari sami. To misel Soulage razvije dalje, ko trdi da »fotografija ni isto kot zaustavljen prizor, viden človeškemu očesu. Poleg tega opazovalec ne gleda fotografije tako, kakor gleda svet. Vonj, zvok, okus in dotik neke fotografije niso isti kot za fenomene iz stvarnosti. Vidimo drugače in vidimo nekaj drugega« (Soulage, 2008, 76-77). Telo, ki je resnično, je telo, ki fotografijo opazuje, a je hkrati tudi najbolj abstraktno in nedolžno. Dojemljivo je brez fizičnega dotika, brez fiksiranosti v prostor in čas in zgolj preko poetike prenesenih pomenov v podobah. Abstraktnost telesa je položaj, stališče, s katerega je sploh mogoče opazovati svet, ki se tudi kaže v pogledu skozi abstraktnost.
Razstava bo na ogled od 12. do 26. septembra 2020.
Vstop je brezplačen.
